Cillian Lohan: Bistvo je očem nevidno

Sedim v svoji podeželski hiši ob morju. Kljub izolirani lokaciji na podeželju imam dobro internetno povezavo. Vsako jutro sem hvaležen, da se lahko sprehajam vzdolž obale in gledam morje, vedoč, da je naslednje kopno na drugi strani Atlantika New York skoraj 5000 kilometrov stran. Zavedam se privilegiranosti svojega udobnega položaja.

Kakor s čarovnijo lahko spremenim hladen jutranji zrak v topel objem. Vse je relativno. Na kratko se okopam v divjih, slanih valovih Atlantika. Ko stečem iz vode, se pesek in prod pod mojimi stopali zdita vroča. V ekstremnih pogojih telo težko razlikuje med vročino in mrazom.

Ves teden se sprašujem, zakaj nimam več prostega časa. Kar naenkrat mi neštevilnih ur ne vzamejo potovanja in prevoz na delo. Zavem se, da sem ta čas zapolnil tako, da sem upočasnil svoj ritem. Opazim, da številni ljudje, s katerimi govorim prek spleta, občutijo velik pritisk in posledice virusa, obenem pa so hvaležni za svoj položaj.

Mali Princ nas v Saint-Exupéryjevem klasiku spominja, da odrasli nismo sposobni prepoznati, kaj je pomembno v življenju. Morda nam je ta karantena, ta premor v našem običajno hektičnem življenju, vsem dala priložnost, da razmislimo o tem, kaj je pomembno in kaj ne. Iz vsake krize se lahko nekaj naučimo in vsaka kriza nam ponuja priložnost za nov začetek.

Začnem svoj delovni dan, pri čemer največ pozornosti namenjam trajnostnemu razvoju, krožnemu gospodarstvu in zelenemu okrevanju. Gojim upanje, da je prišlo do kolektivne spremembe v dojemanju. Zdaj vemo, katera delovna mesta in kateri delavci so bistveni. Zanimivo je opaziti, kako jih zdaj cenimo, pred tem pa jih nismo. Spodbudno je videti, da smo kot vrsta sposobni sodelovati in ravnati kolektivno za skupno dobro. Pripravljeni smo žrtvovati lasten interes, da bi zaščitili življenja pripadnikov rizičnih skupin.

Obenem pa lahko vidimo tudi žalostne posledice neupoštevanja dejstev in prepoznega ukrepanja.

V posteljo odhajam zgodaj in odlično spim.