Nepredstavljivo je postalo resničnost. Nenadoma se je vse spremenilo in nič ni več tako, kot je bilo. Živimo v izjemnih okoliščinah in najti moramo svojo odpornost, da se lahko ustrezno odzovemo in postanemo močnejši.

Ne vem, kaj najbolj pogrešam. Sebično smo prepričani, da pogrešamo vse: svobodo, dobrine, storitve, mobilnost, prijateljstvo, ljubezen, objemanje – seznam nima konca. Imeli smo vse, pa tega nismo vedeli. Ta izziv nas mora izučiti.

V dobrih štirih desetletjih svojega življenja česa takega še nikoli nisem doživel.

To je resnično drugačna vrsta „vojne“. Kot je dejal neki portugalski pesnik, je „to vojna, kjer so objemi orožje“, pri čemer ima v mislih dejstvo, da se drug drugega ne moremo dotakniti brez tveganja, da se s tem okužimo. Tragična ironija je, da nas lahko izraz ljubezni dobesedno ubije.

Leta 1755 je bil v Lizboni hud potres, ki je mesto skoraj povsem uničil. Iz tistega časa je znana izjava markiza Pombala, ministra tedanjega kraljestva: „Pokopati moramo mrtve in poskrbeti za žive.“ Njegove besede se nam danes morda zdijo hladne, a govorijo nam, da moramo živeti naprej in se s tem izzivom – h kateremu se nam zdi, da nismo nič prispevali – soočiti pogumno, čeprav nas preveva obup.

Naj zdaj spregovorim še o odzivu. Po dveh mesecih trpljenja in omejitve gibanja, po tednih negotovosti in bolečine je zdaj čas, da poskrbimo za žive in poskusimo obnoviti družbo, gospodarstvo, Evropo in svet.

Iz tega se moramo naučiti pravih lekcij in začeti znova.

Številni mislijo podobno kot jaz: nikoli več ne bom izpustil priložnosti, da koga objamem ali jim povem, kako zelo jih pogrešam. Nikoli več ne bom nikogar razočaral. To so vse dobri nameni.

S praktičnega vidika nihče ni bil ali mogel biti pripravljen na kaj takega. Kako lahko to popravimo? Kako lahko obnovimo družbo in gospodarstvo, ki jo hrani?

Odgovor na ta vprašanja moramo najti hitro in se pri tem opreti na evropsko načelo solidarnosti.

Če pomislimo, čemu smo se morali odreči, je to dejansko evropski enotni trg. Po mojem mnenju je ta primerjava smiselna: nenadoma smo ostali brez mreže, brez življenja. Izgubili smo svobodo in prost pretok blaga, storitev in ljudi. Vsi smo bili omejeni na območje, v katerem živimo. Nihče ni bil zaradi tega vesel.

To je tudi razlog, zakaj sem neomajen zagovornik Evrope. Enotni trg nam prinaša svobodo, rast, prosto gibanje in solidarnost. Ne smemo dopustiti, da bi nas pandemija prikrajšala za boljšo prihodnost. Zavzemajmo se za svobodno in solidarno Evropo. Skupaj naredimo korak v boljšo prihodnost, kjer objemamo tiste, ki so nam najbolj ljubi, in skrbimo za druge.