Podnebni begunci predstavljajo več kot polovico vseh migrantov, vendar uživajo le malo zaščite

Vsako leto je zaradi naravnih nesreč razseljenih do trikrat toliko ljudi kot zaradi oboroženih spopadov ali drugih oblik nasilja, in večina danes mednarodnih migracij se je začela z notranjim razseljevanjem zaradi vremenskih razmer.

Kljub temu je pravno varstvo oseb, ki so morale zapustiti svoj dom in domovino iz razlogov, povezanih z okoljem, še vedno pomanjkljivo: za njihov status ni pravne opredelitve, poleg tega ni posebnega mednarodnega organa, ki bi nadzoroval zaščito njihovih pravic. To zaskrbljujoče stanje je bilo marca izpostavljeno na predstavitvi, ki jo je Evropski ekonomsko-socialni odbor zaradi omejitvenih ukrepov, povezanih s pandemijo COVID-19, organiziral na spletu.

Govorniki na predstavitvi so opozorili, da je treba okoljsko razseljevanje obravnavati kot vprašanje človekovih pravic in da je potreben pristop, ki temelji na pravicah in zahteva celovit pravni okvir. Trenutno obstaja le nekaj nepovezanih pravnih mehanizmov, ki se lahko uporabijo v ta namen.

V sedanji politični razpravi o migracijah so migranti in begunci pogosto uporabljeni kot „rekvizit za opozarjanje na nevarnost podnebnih sprememb“, kar pripelje do ksenofobnih argumentov, da nam bodo na vrata trkali milijoni migrantov in beguncev, če ne bomo zmanjšali emisij CO2.

Druga težava je, da države ukrepajo samo v primeru nesreč in ne poskušajo preprečiti razseljevanja, kadar je to mogoče.

Najpomembneje pri vsem skupaj pa je ublažiti posledice podnebnih sprememb, zlasti z odločilno omejitvijo segrevanja ozračja na 1,5 °C, pa tudi z znatnim zmanjšanjem emisij CO2. Če tega ne bomo storili, se brez dvoma ne bodo okrepile le migracije; okrepila se bo tudi „prisilna nemobilnost“, ki označuje žalostno usodo ljudi, ki so prerevni, da bi lahko ubežali na varno. (ll)