Nepredstavljivo je postalo resničnost. Nenadoma se je vse spremenilo in nič ni več tako, kot je bilo. Živimo v izjemnih okoliščinah in najti moramo svojo odpornost, da se lahko ustrezno odzovemo in postanemo močnejši.

Ne vem, kaj najbolj pogrešam. Sebično smo prepričani, da pogrešamo vse: svobodo, dobrine, storitve, mobilnost, prijateljstvo, ljubezen, objemanje – seznam nima konca. Imeli smo vse, pa tega nismo vedeli. Ta izziv nas mora izučiti.

V dobrih štirih desetletjih svojega življenja česa takega še nikoli nisem doživel.

To je resnično drugačna vrsta „vojne“. Kot je dejal neki portugalski pesnik, je „to vojna, kjer so objemi orožje“, pri čemer ima v mislih dejstvo, da se drug drugega ne moremo dotakniti brez tveganja, da se s tem okužimo. Tragična ironija je, da nas lahko izraz ljubezni dobesedno ubije.

Leta 1755 je bil v Lizboni hud potres, ki je mesto skoraj povsem uničil. Iz tistega časa je znana izjava markiza Pombala, ministra tedanjega kraljestva: „Pokopati moramo mrtve in poskrbeti za žive.“ Njegove besede se nam danes morda zdijo hladne, a govorijo nam, da moramo živeti naprej in se s tem izzivom – h kateremu se nam zdi, da nismo nič prispevali – soočiti pogumno, čeprav nas preveva obup.

Naj zdaj spregovorim še o odzivu. Po dveh mesecih trpljenja in omejitve gibanja, po tednih negotovosti in bolečine je zdaj čas, da poskrbimo za žive in poskusimo obnoviti družbo, gospodarstvo, Evropo in svet.

Iz tega se moramo naučiti pravih lekcij in začeti znova.

Številni mislijo podobno kot jaz: nikoli več ne bom izpustil priložnosti, da koga objamem ali jim povem, kako zelo jih pogrešam. Nikoli več ne bom nikogar razočaral. To so vse dobri nameni.

S praktičnega vidika nihče ni bil ali mogel biti pripravljen na kaj takega. Kako lahko to popravimo? Kako lahko obnovimo družbo in gospodarstvo, ki jo hrani?

Odgovor na ta vprašanja moramo najti hitro in se pri tem opreti na evropsko načelo solidarnosti.

Če pomislimo, čemu smo se morali odreči, je to dejansko evropski enotni trg. Po mojem mnenju je ta primerjava smiselna: nenadoma smo ostali brez mreže, brez življenja. Izgubili smo svobodo in prost pretok blaga, storitev in ljudi. Vsi smo bili omejeni na območje, v katerem živimo. Nihče ni bil zaradi tega vesel.

To je tudi razlog, zakaj sem neomajen zagovornik Evrope. Enotni trg nam prinaša svobodo, rast, prosto gibanje in solidarnost. Ne smemo dopustiti, da bi nas pandemija prikrajšala za boljšo prihodnost. Zavzemajmo se za svobodno in solidarno Evropo. Skupaj naredimo korak v boljšo prihodnost, kjer objemamo tiste, ki so nam najbolj ljubi, in skrbimo za druge.

Z možem sva osamitev med štirimi stenami doma preživela precej spokojno. Moj mož spada v eno od rizičnih skupin prebivalstva, zato sva bila še posebej previdna.

Od samega začetka pandemije sva nosila maske in rokavice ter upoštevala priporočeno razdaljo. Želela sva se izogniti večjim tveganjem, obenem pa ravnati v splošnem interesu ter interesu zdravstvenih delavcev in drugih delavcev, ki na delovnem mestu vsak dan tvegajo svoje zdravje.

Kar zadeva situacijo v Belgiji, je jasno, da na pandemijo nismo bili pripravljeni. Poleg pomanjkljive preglednosti, ki bi jo bilo pozneje treba raziskati, nam je primanjkovalo tudi mask, testov za prebivalstvo itn. Ne vem, kakšno je stanje v drugih državah – vemo le to, o čemer poročajo mediji – vendar je v Belgiji položaj še posebej resen v domovih za starejše. Ko bo kriza za nami, bo treba uvesti parlamentarno preiskavo, da bi prišli do dna izvoru tega problema.

Vloga civilne družbe pri izvajanju demokratičnega nadzora je tudi med pandemijo bistvenega pomena. V Belgiji so ljudje, ki so izgubili zaposlitev, napoteni na začasno čakanje na delo, sistem nadomestil pa je že bil oslabljen zaradi varčevalnih ukrepov, ki jih je naložila Evropska unija. Med pandemijo je do izraza prišla solidarnost med ljudmi, ni pa je bilo opaziti med državami članicami.

Pandemija je razkrila krhkost našega sistema. Obravnavati jo moramo kot priložnost za prehod na sistem, ki bo v ospredje v večji meri postavljal ljudi, socialne pravice in okolje.

Sedim v svoji podeželski hiši ob morju. Kljub izolirani lokaciji na podeželju imam dobro internetno povezavo. Vsako jutro sem hvaležen, da se lahko sprehajam vzdolž obale in gledam morje, vedoč, da je naslednje kopno na drugi strani Atlantika New York skoraj 5000 kilometrov stran. Zavedam se privilegiranosti svojega udobnega položaja.

Kakor s čarovnijo lahko spremenim hladen jutranji zrak v topel objem. Vse je relativno. Na kratko se okopam v divjih, slanih valovih Atlantika. Ko stečem iz vode, se pesek in prod pod mojimi stopali zdita vroča. V ekstremnih pogojih telo težko razlikuje med vročino in mrazom.

Ves teden se sprašujem, zakaj nimam več prostega časa. Kar naenkrat mi neštevilnih ur ne vzamejo potovanja in prevoz na delo. Zavem se, da sem ta čas zapolnil tako, da sem upočasnil svoj ritem. Opazim, da številni ljudje, s katerimi govorim prek spleta, občutijo velik pritisk in posledice virusa, obenem pa so hvaležni za svoj položaj.

Mali Princ nas v Saint-Exupéryjevem klasiku spominja, da odrasli nismo sposobni prepoznati, kaj je pomembno v življenju. Morda nam je ta karantena, ta premor v našem običajno hektičnem življenju, vsem dala priložnost, da razmislimo o tem, kaj je pomembno in kaj ne. Iz vsake krize se lahko nekaj naučimo in vsaka kriza nam ponuja priložnost za nov začetek.

Začnem svoj delovni dan, pri čemer največ pozornosti namenjam trajnostnemu razvoju, krožnemu gospodarstvu in zelenemu okrevanju. Gojim upanje, da je prišlo do kolektivne spremembe v dojemanju. Zdaj vemo, katera delovna mesta in kateri delavci so bistveni. Zanimivo je opaziti, kako jih zdaj cenimo, pred tem pa jih nismo. Spodbudno je videti, da smo kot vrsta sposobni sodelovati in ravnati kolektivno za skupno dobro. Pripravljeni smo žrtvovati lasten interes, da bi zaščitili življenja pripadnikov rizičnih skupin.

Obenem pa lahko vidimo tudi žalostne posledice neupoštevanja dejstev in prepoznega ukrepanja.

V posteljo odhajam zgodaj in odlično spim. 

Ko je avstrijska vlada 13. marca – ki je bil povrhu petek – sklenila, da bo v ponedeljek, 16. marca, zaustavila javno življenje, se je življenje na Dunaju spremenilo. V tistih dneh so sprehodi po običajni poti postali nenavadni, saj so ljudje nezaupljivo pogledovali drug proti drugemu.

Zaradi ukrepov za omejevanje gibanja se je moje delo drastično spremenilo: avstrijski socialni partnerji so s pogajanji hitro dosegli dogovor o delu s skrajšanim delovnim časom, sledil pa je plaz vprašanj podjetij. Ker sem strokovnjakinja za socialne zadeve na evropski ravni, sem morala kar naenkrat odgovarjati na zapletena vprašanja o delu s skrajšanim delovnim časom v Avstriji.

Zavedala sem se, da bi moj odgovor lahko vplival na to, kako se bo podjetje odločilo: ali da se mu prehod na delo s skrajšanim delovnim časom izplača ali pa da si te sheme ne more privoščiti in bo delavce takoj odpustilo. Zaradi tega sem imela kar nekaj neprespanih noči.

Veliko sem razmišljala o delodajalcih, ki so morali sprejemati težke odločitve, in njihovih zaposlenih, ki so se bali za svoja delovna mesta. Razmišljala sem o starših s šoloobveznimi otroci, ki so morali za več tednov prevzeti vlogo učiteljev, in o družinah, ki niso imele tehnične opreme, potrebne za šolanje na domu. Razmišljala sem o ljudeh, ki živijo sami in se nimajo s kom pogovoriti o svojih strahovih. Poleg tega mi je bilo žal za najstniško hčer, ki je pogrešala srečanja s prijatelji.

Delo od doma zame ni bilo nekaj novega, saj sem to počela že več let. Zavedala pa sem se, da ima veliko ljudi težave z delom od doma, bodisi zaradi pomanjkanja opreme, prostora in miru bodisi zaradi pomanjkanja stikov s sodelavci.

Ali bo COVID-19 dolgoročno spremenil naše življenje? Na to vprašanje ne znam odgovoriti, spoznala pa sem naslednje:

1. pri delu od doma smo lahko enako produktivni kot v pisarni,
2. triurni sestanek v Bruslju lahko poteka tudi preko spleta,
3. življenje z najbližjimi je pravi dar – še toliko bolj v času strogih omejitev izhoda.
4. Pogovori po Skypu s starši in prijatelji ne morejo nadomestiti srečanj v živo – ta so neprecenljiva!

Ko sem se 11. marca 2020 vračal iz Bruslja, si nisem mogel predstavljati, da bom doživel nekaj tako neverjetnega.

Začelo se je z odločnim priporočilom grškega inštituta za javno zdravje EODY: vsi, ki se vračajo iz tujine, morajo 14 dni ostati doma v karanteni.

Najprej sem si rekel, da sem se v življenju že večkrat znašel v kočljivih situacijah, pa sem jo vedno odnesel brez posledic. A tokrat sem zaradi ljubečega vztrajanja žene in otrok, pa tudi skrbi za druge odpovedal vse svoje dejavnosti v dveh tednih po 11. marcu. 

Koronavirus je v tem času pustošil po Lombardiji in o prvih žrtvah so poročali tudi iz drugih držav, zlasti Belgije, Francije in Španije.

V Grčiji je vlada napovedala splošno omejitev gibanja od 16. marca naprej. Znašel sem se torej zaprt doma, tako kot skoraj 10,5 milijona drugih državljanov, medtem ko so se zdravstveni delavci borili brez predaha, da bi rešili vse, ki so se okužili s koronavirusom.

Razglasitev omejitve gibanja, ki so jo spoštovali praktično vsi državljani, je prinesla zelo dobre rezultate, saj je Grčija med državami, ki so se s to zdravstveno krizo najbolje soočile.

Gospodarska in socialna kriza, ki ji sledi, pa je drugi par rokavic, saj so se povsem ustavile vse gospodarske in proizvodne dejavnosti: čeprav so 3. maja te dejavnosti delno spet oživele, so zaposleni in podjetja v turističnem sektorju glavne žrtve te krize.

Filozofi antične Grčije so menili, da je vsako zlo za nekaj dobro (ουδέν κακόν αμιγές καλού), in to se je v mojem primeru tudi potrdilo. V svojem odraslem življenju nisem še nikoli tako dolgo užival v družinskem življenju, prebral pa sem tudi nekaj debelih knjig, ki na kupu čakajo, da se upokojim in opustim socialno-ekonomske dejavnosti.

Ob ženini pomoči sem po hiši popravljal in pleskal – čeprav bodo nekatera od teh opravil po odpravi omejitev gibanja potrebovala pozornost pravih mojstrov. Skrbel sem za svoje oljke in imel veliko časa za premišljevanje o razmerah.

Kot vidite, omejitev gibanja zame ni bila zlo, kar pa ne pomeni, da nisem razmišljal o vseh, ki so ostali zaprti v stanovanjih, tako majhnih kot velikih, iz katerih se lahko odpravijo zgolj po hrano ali na kratek sprehod, ko prek SMS zaprosijo za dovoljenje. Mislil sem na vse tiste, ki so v Grčiji in drugod izgubili bližnje. Na delavce in delavke, ki so ostali brez službe in sredstev, potrebnih za preživetje. 

V solidarni družbi in Uniji, kjer je solidarnost ena od temeljnih vrednot, bi žrtve pandemije morale imeti koristi od te solidarnosti – vendar se praksa nekoliko razlikuje od teorije.

Države, ki so ali se imajo za gospodarsko in finančno močne, so zavrnile izdajanje euroobveznic, ki bi bile učinkovit odziv na krizo ter pristop, skladen z razmišljanjem, ki je vodilo sprejetje evropskih ustanovnih pogodb.

Kljub temu je treba priznati, da se je Evropska komisija na pandemijo ter zdravstveno in gospodarsko krizo, ki ji sledi, odzvala veliko hitreje kot na finančno krizo leto 2009, ki je osiromašila več deset milijonov ljudi.

Upajmo, zlasti pa ukrepajmo – vsak na svojem področju –, da se bodo nosilci političnega odločanja na najvišji ravni iz te pandemije kaj naučili. Da bomo nehali tratiti naravne vire in s tem ogrožati prihodnost naših otrok. Da tisti, ki so že pred pandemijo imeli zelo omejene možnosti, po gospodarski krizi, ki ji bo sledila, ne bodo še na slabšem.

Da nam bo jasno, da nihče ni imun na nesrečo!

Da se bomo zavedali, da sami, pa naj bomo še tako veliki, nikakor ne bomo kos prihodnjim nevarnostim, skupaj pa smo dovolj močni, da se lahko uspešno spopademo z vsemi razmerami, ki bi lahko ogrozile naše zdravje in obstoj.

Koronavirus je eden največjih izzivov, s katerimi se je Evropska unija kdaj soočila. Širjenje virusa bo še bolj prizadelo gospodarstva držav članic EU, kar bo močno ogrozilo ne samo podjetja in delovna mesta, temveč tudi potrošnike. To je spodbudilo vlade k izvajanju izrednih ukrepov za zaščito prebivalcev.

Ko so se pojavili prvi potrjeni primeri COVID-19, je latvijska vlada hitro ukrepala in uvedla obsežne ukrepe za zajezitev virusa. Latvijcem ni bilo treba upoštevati strogih omejitev gibanja kot v drugih državah EU, bili pa so previdni in spoštovali splošne varnostne ukrepe, kot so omejevanje socialnih stikov, razkuževanje, zaprtje nakupovalnih središč ob sobotah, nedeljah in praznikih, ohranjanje dvometrske razdalje med posamezniki v primeru socialnih stikov in druženj v zaprtih prostorih in na prostem itd.

V pogovoru za dnevnik The Telegraph je predsednik vlade Arturs Krišjānis Kariņš pojasnil, kako je našel ravnovesje med „ohranjanjem zdravja ljudi“ in „povzročanjem čim manjše škode gospodarstvu“.

Še vedno moramo biti previdni, saj je število okužb s koronavirusom v Evropi še vedno visoko. Dokler na virus ne bomo imuni, obstaja nevarnost ponovnega izbruha bolezni. In dokler bodo obstajali kraji z aktivnimi žarišči bolezni, bo obstajala nevarnost, da se znova začne širiti. Nemogoče je napovedati, kako dolgo bomo morali živeti z varnostnimi ukrepi, jasno pa je, da sedanje okoliščine vplivajo na duševno zdravje ljudi, njihovo psiho in razpoloženje.

Potrošniške organizacije civilne družbe so že nakazale, da se ravnanje in nakupovalne navade potrošnikov spreminjajo. Ljudje drugače živijo, drugače kupujejo in – pogosto – drugače razmišljajo. Potrošniki so zelo zaskrbljeni zaradi zdravstvenih in gospodarskih posledic COVID-19, zato se trenutno osredotočajo na najosnovnejše potrebe.

Njihovi nakupi so bolj ozaveščeni, po eni strani kupujejo lokalne izdelke, po drugi strani pa kupujejo po spletu. Nakupovalno okolje se spreminja, kar pomeni naprednejšo spletno ponudbo. Veliko teh novih načinov nakupovanja bo ostalo z nami tudi po COVID-19. Potrošniške organizacije civilne družbe morajo zato to novo stvarnost in trende preučiti, jih razumeti in ljudem ponuditi ustrezno varstvo.

Povečanje zaupanja potrošnikov ostaja temelj digitalne trgovine. Razkritje informacij, varnost plačevanja, nevarni proizvodi, reševanje sporov, izvrševanje in izobraževanje – to je samo nekaj vprašanj, ki jih bodo morale potrošniške organizacije dodatno obravnavati in pozorno spremljati.

Latvijsko združenje za varstvo potrošnikov ostaja zavezano podpiranju oblasti in občin pri zaščiti ranljivih potrošnikov pred COVID-19. Dokler kriza ne bo premagana, potrebujemo solidarnost in usklajevanje z organizacijami civilne družbe.

Poleg prizadevanj nacionalnih organizacij civilne družbe bomo v času po COVID-19 potrebovali tudi močan in stabilen EESO, katerega člani imajo znanje in pripravljenost za polno zastopanje interesov organizacij civilne družbe.

Skupaj zastopamo civilno družbo na ravni Evropske unije. Kljub omejitvenim ukrepom si dejavno prizadevamo, da bi se slišal glas organizirane civilne družbe. Združeni bomo ostali močni, medtem ko si prizadevamo, da bi svoje življenje znova vzeli v svoje roke. Storili bomo vse, kar bo treba. Pandemija koronavirusne bolezni bo imela resne posledice za našo družbo. Nobena vlada ne more sama rešiti take krize.

Pozivamo k hitrim, odločnim in učinkovitim ukrepom na ravni EU. Zdaj so nujno potrebni izredni ukrepi in skladne politike. Storiti moramo vse, kar je potrebno, da bi opolnomočili ljudi, jih podprli ter spodbudili k nadaljevanju prizadevanj, da se zaščitita javni interes in človečnost na evropski in nacionalni ravni. Zdaj je čas, da Unija pokaže, ali je prava unija!

Pokaži manj