Solidarnost v boju poti koronavirusu

Pogovor z Giuseppejem GUERINIJEM

Giuseppe Guerini, kako preživljate te težke dneve?

Čutim zelo močan pritisk, tako glede dela kot na osebni in čustveni ravni. Živim v Bergamu, torej v epicentru epidemije v Italiji, kjer smo priča tolikšnemu trpljenju in toliko mrtvim, zaradi česar smo pod stalnim pritiskom tesnobe in nemoči. Vsak od nas ima med prijatelji, kolegi ali znanci kakšno žrtev virusa: če ne med mrtvimi, pa med tistimi, ki se še borijo za življenje na oddelkih za intenzivno nego.

 

Kako zdaj poteka vaše delo predsednika konfederacije zadrug?

Obravnavam številne nujne primere, ki so jih zadružna podjetja, ki jih zastopam, prisiljena reševati od 23. februarja, ko smo videli, da se virus širi, in smo se morali sredi velike negotovosti odločiti, kako še naprej zagotavljati vse storitve, ki jih nudimo. Naše zadruge v Bergamu zaposlujejo več kot 9000 delavcev v socialnem in zdravstvenem sektorju, opravljajo storitve oskrbe in pomoči na domu ter upravljajo domove in dnevne centre za ostarele in invalide. V nekaterih primerih smo se odločili ustaviti dejavnost, vendar smo se potem soočili z grožnjami lokalnih oblasti, ki so namesto tega pozvale k neprekinjenemu zagotavljanju storitev. Preživeli smo kar nekaj ur v veliki napetosti. V naslednjih dnevih in tednih sta napetost in tesnoba nenehno naraščali: znašli smo se v strašni divji dirki, da bi našim delavkam in delavcem priskrbeli zaščitno opremo, saj so bili enotni, da je treba še naprej zagotavljati nekatere storitve oskrbe in pomoči, kljub pomanjkanju sredstev in instrumentov ter v strahu za zdravje izvajalcev ter pacientov in oskrbovancev. Ta bojazen se je žal zlasti v domovih za ostarele dramatično izkazala za resničen in utemeljen strah. 

 

Zadruge so torej še vedno dejavne. Ali so bile nekatere od njih prisiljene ustaviti svoje delo?

Poleg že omenjenega smo se potem morali soočiti s situacijo v številnih dejavnostih, ki jih je bilo treba postopoma prekiniti: začeli smo s šolami in izobraževalnimi dejavnostmi, nato pa so se sčasoma morali ustaviti tudi drugi sektorji. Zdaj imamo več kot 180 zadrug, ki so morale za približno 2500 ljudi uporabiti socialno varnostno mrežo in jim grozi, da se ne bodo mogle več postaviti na noge: v turizmu in kulturnem sektorju je kriza uničujoča. V težavah so tudi zadruge za predelavo kmetijskih pridelkov in proizvodnjo. Kot predsednik konfederacije zadrug se moram po eni strani spopadati s krizo tistih, ki ne morejo dihati zaradi izjemne delovne obremenitve v sektorjih pomoči in ključnih storitev, v katerih so močno izpostavljeni tveganju okužbe, po drugi strani pa s strahom in napetostjo tistih, ki so ostali brez dela.

 

Kaj se je v odzivih na krizo zaradi koronavirusa izkazalo za uspešno?

Kar je delovalo, vsaj v našem primeru, je bila velika solidarnost in obsežen odziv lokalne skupnosti, prostovoljskih združenj in vseh družbenih organizacij, ki so opravile izjemno delo tako z zbiranjem donacij kot z vzpostavljenimi dejavnostmi. Nesebičnost socialnih in zdravstvenih delavcev je bila osupljiva. Ne samo zdravniki in medicinske sestre, ampak tudi nadštevilni vzgojitelji in osebe, ki zagotavljajo pomoč, so nadaljevali s svojim delom kljub velikemu osebnemu tveganju. Sledila je splošna mobilizacija. V 10 dneh so bile v Bergamu (pa tudi v drugih mestih) postavljene poljske bolnišnice, za katere so bili uporabljeni sejemski paviljoni. V ta namen je bila mobilizirana množica prostovoljcev, ki so dan in noč delali brez plačila. V veliki meri jih vodijo zdravniki in medicinske sestre iz nevladnih organizacij, finančna sredstva pa izvirajo iz donacij. V Bergamu smo v nekaj dneh preuredili tri hotele in tako pridobili več kot 300 postelj za bolnike, ki so odpuščeni iz bolnišnice, čim se njihovo zdravje stabilizira, da se sprostijo postelje na oddelkih. V teh hotelih za oskrbo bolnikov skrbijo naše socialne zadruge. To je bilo orjaško delo, vendar gre za pomembno storitev.

 

Kaj pa ni delovalo?

Predvsem ni delovala institucionalna raven, saj institucije niso znale sprejeti pravočasnih in jasnih odločitev ter enotno načrtovati in ukrepati v krizi: lokalne, regionalne in državne oblasti so sprejemale nasprotujoče si odločitve. Birokracijo je preveč skrbelo, kako uveljaviti svoja lastna pooblastila in se zaščititi pred odgovornostjo, ki se je v prevelikem številu primerov prenesla na izvajalce. V različni meri se je to na splošno dogajalo ne le v Italiji in Bergamu, temveč v vseh zahodnih državah. 

 

Kako je mogoče pojasniti to ravnanje različnih ravni uprave?

Mislim, da smo na splošno podcenili to, kar se je dogajalo na Kitajskem, kot da smo se Zahodnjaki počutili večvredne, ker imamo napreden zdravstveni sistem z vrhunsko tehnologijo in bolnišnice z najsodobnejšo opremo. Kot da so bili preštevilni voditelji, pa tudi direktorji podjetij in državljani, prepričani, da nas bo zaščitil naš zahodnjaški način življenja in da bomo varni tudi zaradi domneve, da lahko računamo na svoje odlične bolnišnice in zdravstvene strukture. V prvih dneh po izbruhu epidemije v Lombardiji so se smejali tistim, ki so zaskrbljeno svarili in opozarjali na nevarnost. Stavek, ki morda najbolj ponazarja ta občutek „večvrednosti“, najdemo v znameniti izjavi predsednika ene od italijanskih dežel, ki je z obtožbo, da „Kitajci premalo skrbijo za osebno higieno in jedo žive miši“, izrazil razmišljanje, ki je malo preveč razširjeno v vseh zahodnih državah. Podobno stališče so še do pred kratkim imeli tudi drugi politični voditelji v Evropi in po svetu. Bolnišnice, ki izvajajo izjemne in inovativne zdravstvene storitve, kot so številne presaditve organov in najbolj napredne onkološke terapije, so se izkazale za izjemno krhke, saj so bile pred zlomom zaradi virusne epidemije, ki bi jo lahko bolje obvladali, če bi ostala čim dlje od bolnišnic. Vsaj v Bergamu so bolnišnice nehote postale žarišča širjenja epidemije. 

 

Kako ocenjujete ukrepe, sprejete na evropski ravni?

Sem med tistimi, ki menijo, da so Evropska unija in njene institucije naredile veliko, četudi s težavami in nasprotovanji, ki jih dobro poznamo: od zapletenih mehanizmov odločanja do pretirane zazrtosti držav članic samih vase. Zdi se mi, da sta Evropska komisija in Evropski parlament v enem mesecu sprejela pomembne odločitve in uvedla gospodarske ukrepe, ki še nikoli prej niso bili sprejeti. Kar lahko ugotovimo, je naslednje: gospodarstvo je sicer bistvenega pomena, zato bodo uvedeni gospodarski ukrepi imeli pomembno vlogo pri obvladovanju krize in spodbuditvi dejavnosti, takoj ko bo kriza popustila. Kar Evropi še vedno manjka, pa je možnost posredovanja z instrumenti, sredstvi in pooblastili tudi v drugih sektorjih, ne samo na področju urejanja trga in gospodarstva. 

 

Ali bi torej Evropa morala biti enotnejša?

Zdi se očitno, da Evropo še bolj potrebujemo. To je, kot če bi nekega dne hudo zboleli, nekdo pa bi nam lahko pomagal le tako, da bi nam dal denar in nam dovolil, da tečemo v bolnišnico – nikakor pa ne bi mogel sam poskrbeti za naše zdravljenje ali zaščito. Vsi vemo, da je za zdravljenje potreben denar, vendar če dobiš denar, ko si sredi puščave, zaradi tega ne boš ozdravel. Prepričan sem, da nam ta huda kriza zaradi epidemije daje vedeti, da moramo, če hočemo pravo Evropsko unijo, iti veliko, veliko dlje: preseči moramo enotni trg ter bančno in monetarno unijo in resno razmisliti o uniji držav, ki izvajajo usklajene in enotne politike za vso celino.

Kako bi lahko vsi mi pomagali in kakšna vrsta pomoči je potrebna?

Kar lahko storimo, je, da še naprej prispevamo k utrjevanju ideala enotne Evrope, stalnemu spodbujanju kulture solidarnosti in povezovanja ter nasprotovanju egoizmu in zapiranju, saj postaja vse bolj očitno, da se nihče ne bo rešil sam in da bo dramatična alternativa solidarnosti ter medsebojni in vzajemni „skupnosti z isto usodo“ človeštva in Evrope ponižujoč in obupan padec v pekel novih vojn. 

Ali ste čutili, da obstaja solidarnost do Italije?

Veliko solidarnosti so pokazale socialne mreže, na primer med organizacijami socialne ekonomije. Dobili smo veliko izrazov sočutja in naklonjenosti prijateljev in institucij iz številnih držav. Tudi kolegi iz EESO so mi poslali dragocena spodbudna sporočila. Na žalost pa smo včasih slišali zaničljiva negativna mnenja nekaterih politikov iz evropskih držav, ki so pohiteli s kritiziranjem Italije in izražanjem sebičnih in neumnih politik, tudi glede potencialne vloge Evropske unije... Žal se to ne razlikuje od tega, kar počnejo številni italijanski politiki, ki znajo samo kritizirati ali izkoriščati to krizo za svoje oportunistične politične interese in iskanje hitrega soglasja prestrašenih in dezorientiranih ljudi. Zato bi rekel, da tudi v tem primeru obstajata solidarna in uporna Evropa in človeškost, ki znata pomagati in graditi. Obstajajo pa tudi koristolovci in oportunisti, ki si v krizah in vojnah zlobno prizadevajo samo za lastno korist. (mp)