Izziv, ki ga bomo premagali

Piše Milena Angelova

COVID-19 je doslej največji izziv, s katerim smo se morali spoprijeti v tem stoletju. Ne bom razpravljala o negativnih posledicah, ki jih ima za naše življenje, temeljne pravice in svoboščine, gospodarstvo in blaginjo, temveč bom predlagala pozitiven in pragmatičen pogled na to, kako iz trenutne situacije lahko potegnemo čim več. Ta izziv lahko premagamo skupaj, če ostanemo osredotočeni in enotni ter ravnamo odgovorno.

Učinkovitejši ob nespremenjenem urniku

Naši domovi danes niso več le bivalni prostor, temveč so vse v enem: pisarna, šola, komunikacijsko središče, zabavišče in restavracija. Za družine je to edinstvena priložnost, da se bolj povežejo in skupni čas izkoristijo za krepitev skupinskega duha. Pri tem pa morajo poskrbeti, da ima vsak družinski član vse potrebno za učinkovito opravljanje vsakodnevnih obveznosti, povezanih s službo, šolo, komunikacijo in športom. Pri nas doma smo na primer uspeli vzpostaviti dve učilnici (po eno za vsakega od sinov), dve domači pisarni in multimedijsko središče, od koder se z možem udeležujeva spletnih sestankov in dajeva intervjuje za medije, poleg tega pa smo uredili tudi improvizirano telovadnico za vzdrževanje kondicije v času, ko ne smemo iz hiše. Pouk obeh otrok se v celoti odvija prek spleta – pa tudi njuna vadba karateja!

Ne obupujmo in uživajmo v lepih trenutkih

Čeprav ukrepi za omejevanje gibanja posegajo v naše temeljne svoboščine – da se lahko prosto gibljemo, potujemo, delamo in se rekreiramo –, lahko vseeno ohranimo pozitivno naravnanost in vsak dan najdemo veselje v lepih trenutkih. Če poskrbimo, da ima naš dan strukturo, bomo zagotovo lažje ostali osredotočeni in motivirani. Osebno imam zelo natrpan urnik, saj moram svoj čas razporediti med skrb za otroka, vzdrževanje kondicije (pri tem ne pristajam na kompromise – potrebujem vsaj 90 minut vadbe dnevno), delo za bolgarsko gospodarsko združenje (BICA) – trenutno se z bolgarsko vlado zelo aktivno pogajamo o ukrepih za obvladovanje krize v podporo gospodarstvu in ohranitvi delovnih mest – nenazadnje pa seveda tudi delo za EESO. Ker s svojimi sodelavci lahko komuniciram le na daljavo, je potrebnega več časa in truda, da se uskladi in pripravi vsebina razprav, zaradi razdalje pa se zapletejo tudi najenostavnejše naloge. Zato pa sta občutka zadoščenja in zadovoljstva ob doseženem uspehu toliko večja.

Nihče ne ve, kako dolgo bodo trenutne razmere trajale in kdaj se bo naše življenje vrnilo v običajne tirnice. A naj stane, kolikor hoče – s skupnimi močmi bomo to pandemijo premagali ter spet nemoteno zaživeli svoje običajno življenje, prosto omejitev in strahu. Do takrat pa si bomo skupaj prizadevali ter nadaljevali z vsakodnevnim delom in rutino, ob tem pa uživali tudi v trenutkih veselja, ki nam jih ob pozitivni naravnanosti lahko prinese tudi ta čas omejenega gibanja.