EESO info

Z mesecem aprilom začenjamo niz člankov z naslovom Dessine-moi… (Nariši mi...)*, ki so jih pripravili člani EESO.

V tej številki EESO info objavljamo ganljiva pričevanja naših avtorjev, ki v obliki intervjuja, mnenja ali sporočila delijo svoja razmišljanja o času, ki se je ustavil zaradi pandemije koronavirusne bolezni.

Za pričevanja se zahvaljujemo podpredsednici, pristojni za komuniciranje, Isabel Caño Aguilar, podpredsednici, pristojni za proračun, Mileni Angelovi, ter članom: Heleni de Felipe Lehtonen iz skupine delodajalcev, Adamu Rogalewskemu iz skupine delojemalcev in Giuseppeju Gueriniju iz skupine Raznolikost Evrope. (ehp)

 ̽Antoine de Saint-Exupéry: Mali princ

Isabel Caño Aguilar

Živimo v izjemnih in nenavadnih časih.

Po eni strani smo izolirani v svojih državah, doma, po drugi strani pa vemo, da se svet ne more ustaviti in da ljudje še naprej vsako jutro vstajajo in hodijo v službo.

Ta nenavadna situacija je veliko čustveno breme za vse nas.

Težko si predstavljamo posledice, ki jih prinaša s seboj vsak novi dan. Popolnoma prizadeto je tako naše poklicno kot zasebno življenje.

Naj najprej omenim zaposlene v javnih službah, zlasti tiste, ki skrbijo za naše zdravje, odgovorne delavce, vdane svojemu poklicu, ki se na vso moč in z delom preko rednega delovnega časa trudijo, da bi bolnišnice in zdravstveni domovi zdržali pritisk. Od 15. marca jim vsak dan ob osmih zvečer tudi jaz ploskam z balkona. Na ta način jim dajemo priznanje za njihov velikanski trud, hkrati pa opozarjamo, da je treba našim javnim zdravstvenim službam nameniti več sredstev.

Za njihovo neumorno delo se želim zahvaliti tudi zdravstvenim delavcem oddelka za ginekologijo in porodništvo univerzitetne bolnišnice San Cecilio iz Granade, ki so nam poslali sliko, ki jo objavljamo v tej posebni izdaji EESO info.

Svetovna zdravstvena organizacija je ob 200-letnici rojstva Florence Nightingale, utemeljiteljice sodobne zdravstvene nege, leto 2020 označila za mednarodno leto medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in babic – moških in žensk, ki imajo v teh časih koronavirusa ključno vlogo in zagotavljajo nujno potrebno storitev.

Niso edini. Včasih pozabljamo na enako nepogrešljivo šolstvo. Ponosna sem, da sem delala v njem. Milijoni učencev, dijakov in študentov po Evropi so doma in brez nenehnih in neumornih prizadevanj učiteljev in profesorjev bi se njihovo šolanje ustavilo.

Do zdaj ta dva sektorja še nikoli nista bila tako v ospredju, zato menim, da bi morala EU to priznati z odpravo protikriznih ukrepov, ki so ju močno osiromašili, in sprejeti konkretne ukrepe in večji proračun.

Izhod iz krize ni mogoč brez organizacij civilne družbe, ki so vsakodnevno prisotne na terenu, potrebujemo pa tudi odločno ukrepanje Evropske unije.

Od 70. obletnice Schumanove izjave nas loči le še nekaj dni in ravno zdaj potrebujemo močno zavezo s strani EU, z ustreznimi ukrepi in dejanji ter ustreznim proračunom, da evropskim državljanom dokažemo, da je EU še vedno resnično dober projekt, ne zgolj prazne besede.

Zdaj, ko je COVID-19 za vedno zaznamoval našo družbo, moramo predvsem dokazati, da je mogoče doseči drugačno, močnejšo in boljšo Evropo.

Piše Milena Angelova

COVID-19 je doslej največji izziv, s katerim smo se morali spoprijeti v tem stoletju. Ne bom razpravljala o negativnih posledicah, ki jih ima za naše življenje, temeljne pravice in svoboščine, gospodarstvo in blaginjo, temveč bom predlagala pozitiven in pragmatičen pogled na to, kako iz trenutne situacije lahko potegnemo čim več. Ta izziv lahko premagamo skupaj, če ostanemo osredotočeni in enotni ter ravnamo odgovorno.

Učinkovitejši ob nespremenjenem urniku

Naši domovi danes niso več le bivalni prostor, temveč so vse v enem: pisarna, šola, komunikacijsko središče, zabavišče in restavracija. Za družine je to edinstvena priložnost, da se bolj povežejo in skupni čas izkoristijo za krepitev skupinskega duha. Pri tem pa morajo poskrbeti, da ima vsak družinski član vse potrebno za učinkovito opravljanje vsakodnevnih obveznosti, povezanih s službo, šolo, komunikacijo in športom. Pri nas doma smo na primer uspeli vzpostaviti dve učilnici (po eno za vsakega od sinov), dve domači pisarni in multimedijsko središče, od koder se z možem udeležujeva spletnih sestankov in dajeva intervjuje za medije, poleg tega pa smo uredili tudi improvizirano telovadnico za vzdrževanje kondicije v času, ko ne smemo iz hiše. Pouk obeh otrok se v celoti odvija prek spleta – pa tudi njuna vadba karateja!

Ne obupujmo in uživajmo v lepih trenutkih

Čeprav ukrepi za omejevanje gibanja posegajo v naše temeljne svoboščine – da se lahko prosto gibljemo, potujemo, delamo in se rekreiramo –, lahko vseeno ohranimo pozitivno naravnanost in vsak dan najdemo veselje v lepih trenutkih. Če poskrbimo, da ima naš dan strukturo, bomo zagotovo lažje ostali osredotočeni in motivirani. Osebno imam zelo natrpan urnik, saj moram svoj čas razporediti med skrb za otroka, vzdrževanje kondicije (pri tem ne pristajam na kompromise – potrebujem vsaj 90 minut vadbe dnevno), delo za bolgarsko gospodarsko združenje (BICA) – trenutno se z bolgarsko vlado zelo aktivno pogajamo o ukrepih za obvladovanje krize v podporo gospodarstvu in ohranitvi delovnih mest – nenazadnje pa seveda tudi delo za EESO. Ker s svojimi sodelavci lahko komuniciram le na daljavo, je potrebnega več časa in truda, da se uskladi in pripravi vsebina razprav, zaradi razdalje pa se zapletejo tudi najenostavnejše naloge. Zato pa sta občutka zadoščenja in zadovoljstva ob doseženem uspehu toliko večja.

Nihče ne ve, kako dolgo bodo trenutne razmere trajale in kdaj se bo naše življenje vrnilo v običajne tirnice. A naj stane, kolikor hoče – s skupnimi močmi bomo to pandemijo premagali ter spet nemoteno zaživeli svoje običajno življenje, prosto omejitev in strahu. Do takrat pa si bomo skupaj prizadevali ter nadaljevali z vsakodnevnim delom in rutino, ob tem pa uživali tudi v trenutkih veselja, ki nam jih ob pozitivni naravnanosti lahko prinese tudi ta čas omejenega gibanja.

 

Pogovor z Giuseppejem GUERINIJEM

Giuseppe Guerini, kako preživljate te težke dneve?

Čutim zelo močan pritisk, tako glede dela kot na osebni in čustveni ravni. Živim v Bergamu, torej v epicentru epidemije v Italiji, kjer smo priča tolikšnemu trpljenju in toliko mrtvim, zaradi česar smo pod stalnim pritiskom tesnobe in nemoči. Vsak od nas ima med prijatelji, kolegi ali znanci kakšno žrtev virusa: če ne med mrtvimi, pa med tistimi, ki se še borijo za življenje na oddelkih za intenzivno nego.

 

Kako zdaj poteka vaše delo predsednika konfederacije zadrug?

Obravnavam številne nujne primere, ki so jih zadružna podjetja, ki jih zastopam, prisiljena reševati od 23. februarja, ko smo videli, da se virus širi, in smo se morali sredi velike negotovosti odločiti, kako še naprej zagotavljati vse storitve, ki jih nudimo. Naše zadruge v Bergamu zaposlujejo več kot 9000 delavcev v socialnem in zdravstvenem sektorju, opravljajo storitve oskrbe in pomoči na domu ter upravljajo domove in dnevne centre za ostarele in invalide. V nekaterih primerih smo se odločili ustaviti dejavnost, vendar smo se potem soočili z grožnjami lokalnih oblasti, ki so namesto tega pozvale k neprekinjenemu zagotavljanju storitev. Preživeli smo kar nekaj ur v veliki napetosti. V naslednjih dnevih in tednih sta napetost in tesnoba nenehno naraščali: znašli smo se v strašni divji dirki, da bi našim delavkam in delavcem priskrbeli zaščitno opremo, saj so bili enotni, da je treba še naprej zagotavljati nekatere storitve oskrbe in pomoči, kljub pomanjkanju sredstev in instrumentov ter v strahu za zdravje izvajalcev ter pacientov in oskrbovancev. Ta bojazen se je žal zlasti v domovih za ostarele dramatično izkazala za resničen in utemeljen strah. 

 

Zadruge so torej še vedno dejavne. Ali so bile nekatere od njih prisiljene ustaviti svoje delo?

Poleg že omenjenega smo se potem morali soočiti s situacijo v številnih dejavnostih, ki jih je bilo treba postopoma prekiniti: začeli smo s šolami in izobraževalnimi dejavnostmi, nato pa so se sčasoma morali ustaviti tudi drugi sektorji. Zdaj imamo več kot 180 zadrug, ki so morale za približno 2500 ljudi uporabiti socialno varnostno mrežo in jim grozi, da se ne bodo mogle več postaviti na noge: v turizmu in kulturnem sektorju je kriza uničujoča. V težavah so tudi zadruge za predelavo kmetijskih pridelkov in proizvodnjo. Kot predsednik konfederacije zadrug se moram po eni strani spopadati s krizo tistih, ki ne morejo dihati zaradi izjemne delovne obremenitve v sektorjih pomoči in ključnih storitev, v katerih so močno izpostavljeni tveganju okužbe, po drugi strani pa s strahom in napetostjo tistih, ki so ostali brez dela.

 

Kaj se je v odzivih na krizo zaradi koronavirusa izkazalo za uspešno?

Kar je delovalo, vsaj v našem primeru, je bila velika solidarnost in obsežen odziv lokalne skupnosti, prostovoljskih združenj in vseh družbenih organizacij, ki so opravile izjemno delo tako z zbiranjem donacij kot z vzpostavljenimi dejavnostmi. Nesebičnost socialnih in zdravstvenih delavcev je bila osupljiva. Ne samo zdravniki in medicinske sestre, ampak tudi nadštevilni vzgojitelji in osebe, ki zagotavljajo pomoč, so nadaljevali s svojim delom kljub velikemu osebnemu tveganju. Sledila je splošna mobilizacija. V 10 dneh so bile v Bergamu (pa tudi v drugih mestih) postavljene poljske bolnišnice, za katere so bili uporabljeni sejemski paviljoni. V ta namen je bila mobilizirana množica prostovoljcev, ki so dan in noč delali brez plačila. V veliki meri jih vodijo zdravniki in medicinske sestre iz nevladnih organizacij, finančna sredstva pa izvirajo iz donacij. V Bergamu smo v nekaj dneh preuredili tri hotele in tako pridobili več kot 300 postelj za bolnike, ki so odpuščeni iz bolnišnice, čim se njihovo zdravje stabilizira, da se sprostijo postelje na oddelkih. V teh hotelih za oskrbo bolnikov skrbijo naše socialne zadruge. To je bilo orjaško delo, vendar gre za pomembno storitev.

 

Kaj pa ni delovalo?

Predvsem ni delovala institucionalna raven, saj institucije niso znale sprejeti pravočasnih in jasnih odločitev ter enotno načrtovati in ukrepati v krizi: lokalne, regionalne in državne oblasti so sprejemale nasprotujoče si odločitve. Birokracijo je preveč skrbelo, kako uveljaviti svoja lastna pooblastila in se zaščititi pred odgovornostjo, ki se je v prevelikem številu primerov prenesla na izvajalce. V različni meri se je to na splošno dogajalo ne le v Italiji in Bergamu, temveč v vseh zahodnih državah. 

 

Kako je mogoče pojasniti to ravnanje različnih ravni uprave?

Mislim, da smo na splošno podcenili to, kar se je dogajalo na Kitajskem, kot da smo se Zahodnjaki počutili večvredne, ker imamo napreden zdravstveni sistem z vrhunsko tehnologijo in bolnišnice z najsodobnejšo opremo. Kot da so bili preštevilni voditelji, pa tudi direktorji podjetij in državljani, prepričani, da nas bo zaščitil naš zahodnjaški način življenja in da bomo varni tudi zaradi domneve, da lahko računamo na svoje odlične bolnišnice in zdravstvene strukture. V prvih dneh po izbruhu epidemije v Lombardiji so se smejali tistim, ki so zaskrbljeno svarili in opozarjali na nevarnost. Stavek, ki morda najbolj ponazarja ta občutek „večvrednosti“, najdemo v znameniti izjavi predsednika ene od italijanskih dežel, ki je z obtožbo, da „Kitajci premalo skrbijo za osebno higieno in jedo žive miši“, izrazil razmišljanje, ki je malo preveč razširjeno v vseh zahodnih državah. Podobno stališče so še do pred kratkim imeli tudi drugi politični voditelji v Evropi in po svetu. Bolnišnice, ki izvajajo izjemne in inovativne zdravstvene storitve, kot so številne presaditve organov in najbolj napredne onkološke terapije, so se izkazale za izjemno krhke, saj so bile pred zlomom zaradi virusne epidemije, ki bi jo lahko bolje obvladali, če bi ostala čim dlje od bolnišnic. Vsaj v Bergamu so bolnišnice nehote postale žarišča širjenja epidemije. 

 

Kako ocenjujete ukrepe, sprejete na evropski ravni?

Sem med tistimi, ki menijo, da so Evropska unija in njene institucije naredile veliko, četudi s težavami in nasprotovanji, ki jih dobro poznamo: od zapletenih mehanizmov odločanja do pretirane zazrtosti držav članic samih vase. Zdi se mi, da sta Evropska komisija in Evropski parlament v enem mesecu sprejela pomembne odločitve in uvedla gospodarske ukrepe, ki še nikoli prej niso bili sprejeti. Kar lahko ugotovimo, je naslednje: gospodarstvo je sicer bistvenega pomena, zato bodo uvedeni gospodarski ukrepi imeli pomembno vlogo pri obvladovanju krize in spodbuditvi dejavnosti, takoj ko bo kriza popustila. Kar Evropi še vedno manjka, pa je možnost posredovanja z instrumenti, sredstvi in pooblastili tudi v drugih sektorjih, ne samo na področju urejanja trga in gospodarstva. 

 

Ali bi torej Evropa morala biti enotnejša?

Zdi se očitno, da Evropo še bolj potrebujemo. To je, kot če bi nekega dne hudo zboleli, nekdo pa bi nam lahko pomagal le tako, da bi nam dal denar in nam dovolil, da tečemo v bolnišnico – nikakor pa ne bi mogel sam poskrbeti za naše zdravljenje ali zaščito. Vsi vemo, da je za zdravljenje potreben denar, vendar če dobiš denar, ko si sredi puščave, zaradi tega ne boš ozdravel. Prepričan sem, da nam ta huda kriza zaradi epidemije daje vedeti, da moramo, če hočemo pravo Evropsko unijo, iti veliko, veliko dlje: preseči moramo enotni trg ter bančno in monetarno unijo in resno razmisliti o uniji držav, ki izvajajo usklajene in enotne politike za vso celino.

Kako bi lahko vsi mi pomagali in kakšna vrsta pomoči je potrebna?

Kar lahko storimo, je, da še naprej prispevamo k utrjevanju ideala enotne Evrope, stalnemu spodbujanju kulture solidarnosti in povezovanja ter nasprotovanju egoizmu in zapiranju, saj postaja vse bolj očitno, da se nihče ne bo rešil sam in da bo dramatična alternativa solidarnosti ter medsebojni in vzajemni „skupnosti z isto usodo“ človeštva in Evrope ponižujoč in obupan padec v pekel novih vojn. 

Ali ste čutili, da obstaja solidarnost do Italije?

Veliko solidarnosti so pokazale socialne mreže, na primer med organizacijami socialne ekonomije. Dobili smo veliko izrazov sočutja in naklonjenosti prijateljev in institucij iz številnih držav. Tudi kolegi iz EESO so mi poslali dragocena spodbudna sporočila. Na žalost pa smo včasih slišali zaničljiva negativna mnenja nekaterih politikov iz evropskih držav, ki so pohiteli s kritiziranjem Italije in izražanjem sebičnih in neumnih politik, tudi glede potencialne vloge Evropske unije... Žal se to ne razlikuje od tega, kar počnejo številni italijanski politiki, ki znajo samo kritizirati ali izkoriščati to krizo za svoje oportunistične politične interese in iskanje hitrega soglasja prestrašenih in dezorientiranih ljudi. Zato bi rekel, da tudi v tem primeru obstajata solidarna in uporna Evropa in človeškost, ki znata pomagati in graditi. Obstajajo pa tudi koristolovci in oportunisti, ki si v krizah in vojnah zlobno prizadevajo samo za lastno korist. (mp)

 

Piše Adam ROGALEWSKI

Izbruh koronavirusne bolezni (COVID-19) bo korenito spremenil naše življenje, pa tudi naše države, gospodarstvo in družbo. Spoznali smo, da smo kljub velikemu izboljšanju življenjskih pogojev, ki smo ga dosegli skozi leta, in tehnološkemu napredku, vključno z digitalizacijo in umetno inteligenco, še vedno zelo ranljivi. Z zadrževanjem doma in izogibanjem stikom smo tudi spoznali, kako pomembni so v našem življenju drugi ljudje in družba nasploh. Kriza zaradi koronavirusne bolezni je jasno pokazala zgrešenost neoliberalnega diskurza, da družba ne obstaja. V časih krize, s kakršno se soočamo danes, nas pred učinki virusa lahko obvaruje družba ali z drugimi besedami človeška solidarnost.

Pandemija je spremenila naš pogled na delo. Ugotovili smo, da so nekateri delavci in poklici, ki smo jih prej šteli za manj pomembne, dejansko bistvenega pomena za delovanje našega gospodarstva. S tem ne mislimo zgolj na zdravstvene delavce, ki tvegajo svoje življenje in neumorno skrbijo za obolele, in negovalce, ki skrbijo za starejše, marveč tudi na t. i. nižje usposobljene delavce v trgovinah z živili, šoferje, čistilce in kmetijske delavce, ki nam zagotavljajo osnovne dobrine in storitve. Med njimi je veliko migrantov, ki jih v številnih državah in populističnih strankah dojemajo kot breme za družbo in jih obsojajo, da so krivi za vse. A spoznali smo, da se brez njih naša družba ne bi mogla uspešno boriti proti pandemiji.

Izbruh koronavirusne bolezni je zabrisal razlike med delavci s tipično in netipično obliko zaposlitve ter samozaposlenimi delavci. Uvideli smo, da so vse oblike dela pomembne in da vsi delavci, tudi mikropodjetniki, prispevajo k našemu gospodarstvu in prav vsi potrebujejo državno podporo.

Prav pomoč države, s katero bi zaščitili delavce in podjetnike, je bistvena pri obvladovanju pandemije. Bolj kot kdaj koli prej potrebujemo močno državo pod demokratičnim nadzorom, ki lahko zagotavlja javne storitve in ščiti gospodarstvo. Poudarek bi moral biti na demokratičnem nadzoru držav in njihovih vlad, da ne bi prišlo do tega, kar se je zgodilo na Madžarskem, kjer zaradi nedavno sprejetih ukrepov, s katerimi so bile razglašene izredne razmere, ni mogoče zajamčiti, da bodo spoštovana osnovna načela demokracije. Kriza je tudi pokazala, da imajo socialni partnerji bistveno vlogo pri pripravi politik za obvladovanje izbruha koronavirusne bolezni. Žal se zdi, da so poslanci v moji državi to pozabili, ko so nedavno sprejeli zakon, s katerim so uvedli predpise, ki niso povezani s pandemijo, ampak so namenjeni omejevanju vloge socialnega dialoga in neodvisnosti socialnih partnerjev.

Zaradi krize, ki jo je povzročila koronavirusna bolezen, se je EU začela bolje odzivati na potrebe državljanov. Komisija je tako nedavno predlagala vzpostavitev instrumenta SURE, ki bi mu dodelili 100 milijard evrov za podporo shemam skrajšanega delovnega časa in zmanjševanje tveganj za brezposelnost. Obstaja pa nevarnost, da bodo posamični interesi držav članic prevladali nad solidarnostjo EU. To je še toliko bolj pomembno za gospodarsko manj napredne države z manj razvitimi mrežami socialne varnosti, ki bodo potrebovale večjo gospodarsko podporo.

Kot že omenjeno, nas je izbruh koronavirusne bolezni spodbudil k ponovnemu razmisleku o naši družbi, gospodarstvu in institucijah EU, kar se drugače ne bi zgodilo. Spoznali smo, da je pomemben vsak delavec, tudi tisti, ki se šteje za nižje usposobljenega, spoznali smo pomen družbe v nasprotju z neoliberalnimi individualističnimi ideologijami in pomen naložb v javni sektor ter, nenazadnje, ključno vlogo demokracije in socialnega dialoga. Trdno sem prepričan, da ne bomo pozabili izkušenj, pridobljenih v tej krizi, in da bomo po koncu pandemije zgradili boljšo prihodnost, tako da bodo ljudje v Evropi in po vsem svetu bolje živeli.

piše Helena De Felipe Lehtonen

V zvezi s sedanjo pandemijo, zaradi katere trpijo zlasti starejši ljudje in ljudje šibkega zdravja, se pojavlja vprašanje, ali je virus laboratorijski proizvod, ki je bil namerno ali nenamerno sproščen. Za navadne državljane je to neznanka in tudi če bi jeseni 2021 že imeli cepivo, kdo lahko trdi, da se naslednjo zimo ne bomo soočili z nekim drugim virusom, ki bo imel podobne posledice kot sedanji? Spomnimo se španske gripe leta 1918.

Ne da bi vedeli odgovor na to, se sprašujemo, ali je zaustavitev gospodarstva in masovna uporaba rezervnih skladov v skoraj vseh državah rešitev za ohranitev zaposlitev in realnega gospodarstva? Ali bi bilo morda treba vsa naša logistična in gospodarska prizadevanja usmeriti v to, da našemu zdravstvu damo na voljo vsa potrebna sredstva za analizo in zdravljenje okuženih državljanov in državljank, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo?

Nikakor ne verjamem, da bi se svetovna gospodarstva v letu 2021 lahko soočila s podobnimi razmerami, ne s finančno pomočjo iz javnih sredstev ne z zadolževanjem. Če se bo sesulo realno gospodarstvo in z njim zaposlovanje, se bomo morda znašli v položaju, ko bodo morale države prevzeti nadzor nad civilno družbo, saj ne bo zasebnega gospodarstva, ki bi se s tem lahko spopadlo.

Na Evropsko unijo, ki bi morala jasno prevzeti vodilno vlogo in usmerjati svoje članice, po kateri poti naj gredo v času sedanje pandemije tako po zdravstveni kot ekonomski in socialni plati, nihče ne čaka več. Vsaka država je sprejela lastne ukrepe ob upoštevanju zgolj smernic Svetovne zdravstvene organizacije, ki se na ekonomijo seveda ne spozna. To je še eno temeljno izhodišče za presojo vodilnega položaja EU.

Kot ena od predstavnic evropskih in španskih MSP v EESO, ki zaposlujejo skoraj dve tretjini vseh zaposlenih v naših proizvodnih strukturah, menim, da gre za nepopravljivo čustveno, gospodarsko in človeško škodo. Zato je treba razmišljati kratkoročno in srednjeročno, pri tem pa ne posnemati zdravstvenih politik totalitarnih držav, ki nikakor niso v skladu s svobodnim tržnim gospodarstvom.

 

 

Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije:

Z vsemi razpoložljivimi sredstvi si bomo prizadevali, da zajezimo širitev koronavirusa (#coronavirus), pomagamo bolnikom in poskrbimo, da bo evropsko gospodarstvo previharilo krizo.
Prepričana sem, da EU lahko vzdrži te pretrese za naše zdravstvene sisteme in gospodarstva. Vendar mora vsaka država članica v celoti prevzeti odgovornost. Evropska unija kot celota pa mora delovati odločno, usklajeno in enotno.

Charles Michel, predsednik Evropskega sveta:

Za soočanje z izzivom #COVID19 potrebujemo več Evrope, ki s svojim angažmajem podpira prizadevanja držav članic. Le tako bomo lahko zajezili širjenje virusa, zagotovili medicinsko opremo ter se dogovorili o ukrepih za zmanjšanje negativnih ekonomskih in socialnih posledic za naše državljane.

Zdravstveni delavci, ki delajo podnevi in ponoči, da bi obvladali krizo zaradi #COVID19, si zaslužijo vse naše priznanje. Ta kriza bo težavna in dolgotrajna, vendar jo s skupnimi močmi lahko premagamo.

David Sassoli, predsednik Evropskega parlamenta:

To je težko obdobje za našo Unijo in naše gospodarstvo. Zdaj ni čas za prazne besede. Institucije EU pripravljajo nov sveženj ukrepov v podporo državam in ljudem v stiski. Zdaj ni čas za enostranske ukrepe, temveč za okrepljeno sodelovanje na svetovni ravni.

Luca Jahier, predsednik Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Zdaj je čas, da Unija pokaže, ali je prava unija. Vse države članice morajo stopiti skupaj ter usklajevati svoje ukrepe. Krizo, ki nas je vse prizadela, lahko učinkovito obvladamo le s hitrim in usklajenim ravnanjem. Od tega je odvisna celovitost Evropske unije. #Whateverittakes

Apostolos Tzitzikostas, predsednik Evropskega odbora regij

EU mora pokazati svojo enotnost ter pomagati regijam in mestom, ki so v prvih vrstah boja proti novemu koronavirusu (#coronavirus). Vzpostaviti mora mehanizem za izredne zdravstvene razmere, ki bo lokalnim skupnostim pomagal pri zaposlovanju novih zdravnikov, nakupu medicinske opreme in okrepitvi storitev intenzivne nege.

Zahvaljujem se vsem voditeljem najbolj prizadetih lokalnih skupnosti in regij, ki se profesionalno, zavzeto in pogumno borijo proti epidemiji #COVID19. Z mislimi sem pri tistih, ki jih je epidemija osebno prizadela.

Christine Lagarde, predsednica Evropske centralne banke

Evropska centralna banka bo storila vse, kar je v njeni moči, da v tem izredno težkem času podpre vse državljane evrskega območja.

Izredne razmere zahtevajo izredne ukrepe. Naša zavezanost evru nima meja. Odločeni smo, da bomo v okviru svojih pooblastil izkoristili celoten potencial naših instrumentov.

Josep Borrell Fontelles, visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko

Kriza zaradi koronavirusa (#coronavirus) zahteva odgovor na svetovni ravni. Pri podpori partnerjem, zlasti v Afriki, ne gre le za solidarnost in pomoč najranljivejšim, temveč je to tudi v našem interesu. Pandemije ne bomo premagali samo z ukrepi na evropskih tleh, v ta namen bomo morali pomagati tudi partnerjem po svetu. Če tega ne bomo storili, se nam bo maščevalo.

Poziv generalnega sekretarja ZN Antónia Guterresa k prekinitvi ognja po vsem svetu je bolj pomemben kot kdaj koli prej. Samo skupaj in v miru lahko premagamo svetovno pandemijo koronavirusa (#coronavirus). To je pravi boj, ki ga moramo danes bojevati. Naše orožje sta enotnost in solidarnost. (mr)