Luca Jahier
Ko se pripravljamo na obeležitev mednarodnega dneva spomina na holokavst, se kljub žalovanju težko zadržujemo. Najgloblje žalovanje je samotno, vendar se nam zdi, da je treba kričati, ne pa biti v tišini.
Zakaj protisemitizem ni mrtev, niti v Evropi niti celo v Združenih državah Amerike? Zakaj so lani v Franciji žensko, ki je preživela holokavst, v njenem stanovanju do smrti zabodli in zažgali? Zakaj je bila leto pred tem upokojena vzgojiteljica Sarah Halimi umorjena in vržena z balkona njenega stanovanja v Parizu?
Pariz. Toulouse. Malmö. København. Berlin. Bruselj. Kri nedolžnih je omadeževala našo človečnost. Znova nas preganja to, kar se je zdelo nepredstavljivo.
V Nemčiji so Judom svetovali, naj zaradi nevarnosti napadov nehajo nositi kipe. V Franciji so judovske otroke posvarili, naj ne hodijo v lokalno šolo, ki so jo opisali kot protisemitsko. Naj temu dodamo še oskrunitev pokopališč, svastike na sinagogah in šolah ter zmerjanje Judov za „opice in prašiče“ na protiizraelskih zborovanjih. Evropa spet kaže svoj grd, nečloveški obraz.
Pred stoletji so Jude preganjali kot versko manjšino. V prejšnjem stoletju so jih imeli za grožnjo državi, zato so jih hoteli s holokavstom iztrebiti. Danes so Judje tarča napadov zlasti zaradi dogodkov na Bližnjem vzhodu, čeprav so nekateri protisemitski pogledi tudi posledica zanikanja holokavsta.
Nad Jude se zdaj v številnih primerih spravljajo ljudje, katerih jezo podžigajo občutki razočaranja, brezpravnosti ali nemoči. Število Judov v Evropi upada. Po podatkih EU jih je bilo leta 2009 približno 1,12 milijona, leta 2017 pa 1,08 milijona. Največ Judov v EU živi v Franciji, tudi tu pa se je njihovo število zmanjšalo s približno 500 000 leta 2002 na 456 000 leta 2017. Judje odhajajo zaradi kaznivih dejanj iz sovraštva.
Skoraj tretjina evropskih Judov se raje ne udeleži dogodkov ali obišče judovskih mest, ker se ne počutijo varne. Po podatkih raziskave, ki jo je decembra objavila Evropska komisija, je devet od desetih evropskih Judov prepričanih, da se je v zadnjih petih letih protisemitizem povečal.
Raziskavo so opravili v Avstriji, Belgiji, Danski, Franciji, Italiji, Madžarski, Nemčiji, Nizozemski, Poljski, Španiji, Švedski in Združenem kraljestvu, torej 12 državah, v katerih živi 96 % vseh evropskih Judov. 89 % od 16 300 anketiranih je ocenilo, da je protisemitizem najhujši in najbolj problematičen na internetu in družbenih omrežjih.
Ne moremo dovoliti, da se ta grdota vrne. Zoperstaviti se moramo napadom iz sovraštva in sovražnemu, nasilnemu vedenju do Judov in manjšin. Če države članice EU ali mednarodna skupnost ne bodo ukrepale, in to hitro, se lahko vrnemo h grozodejstvom iz preteklosti in kontaminaciji naših družb.
Po številnih poročilih je bila le tri dni pred umorom Pawela Adamowicza v Gdansku v najbolj gledanem televizijskem terminu predvajana protisemitska satirična oddaja, v kateri je bila dobrodelna organizacija, ki je Adamowicza povabila na dogodek, na katerem je bil ubit, označena za organizacijo, ki jo vodijo temačne sile.
Pawel Adamowicz je bil odločen zagovornik pravic manjšin v času naraščanja števila kaznivih dejanj iz sovraštva. Bil je tudi goreč liberalni kritik protipriseljenskih politik vladajoče poljske konservativne vlade. Njegov umor je opozorilo, da moramo odpraviti sovražni govor, če želimo preprečiti, da nas pogoltne sovraštvo.
Danes je še veliko bolj pomembno, da se spomnimo žrtev holokavsta in nacističnih grozodejstev. Holokavst je zaznamoval evropsko zgodovino in spomin na šoo je pomemben način za preprečevanje protisemitizma.
Kot poudarjajo nekateri zgodovinarji, je prišel čas za oblikovanje kritične evropske kulture spomina, ne samo individualne nacionalne kulture spomina. Če se ne spominjamo skupaj kot Evropejci, tvegamo, da bomo znova doživeli napake preteklosti.
Dlje kot zavlačujemo s preganjanjem sovražnega govora in soočenjem z lastno preteklostjo, težje nam bo ustvariti resničen nov skupen evropski spomin in novo identiteto, ki temelji na raznolikosti, občutku skupne zgodovine, skupni pripadnosti in končno skupni usodi.
Kot je v svoji zadnji knjigi zapisal Primo Levi, avtor knjige Ali je to človek in po smrti objavljenega eseja Črna luknja Auschwitza: „Zgodilo se je, torej se spet lahko zgodi.“
Pokaži manj